»Sam vrt je bil obzidan z visokim zidom. Za vhod na Scaramangàjevo posest so obstajala le štiri vrata in v vrt so lahko prišli le ljudje s pisnim dovoljenjem. Prav tako so delavci med delovnim časom vrt lahko zapustili le z odobritvijo upraviteljice. Vrt je bil opremljen z zvonci, lučmi, štirimi psmi, celotna posest pa je imela tudi čuvaja. V vrtu je bilo poleg drevja in drugih rastlin veliko glinenih kipov in utic. Pred glavnim rastlinjakom so na robu stali štirje kipi žensk, ki so predstavljale štiri letne čase. Vse je bilo čisto in urejeno.«

Tako opisujejo vrt ob vili Mirasasso, današnji Botanični vrt Sežana, tisti, ki so na Scaramangàjevi posesti tako ali drugače službovali. Tu, na Krasu, na slikoviti planoti, vpeti med Vipavsko dolino, Brkini in Tržaškim zalivom, ki se nahaja na zahodu Slovenije, ali bolje tu, v Sežani, središču Krasa, zgodbo družine Scaramangà namreč beremo še danes. Sicer med to in ono različico, a vsaka od te se zaključi z enim samim dejstvom. Dejstvom stoletnega lastništva treh družinskih vej, ki jih je poleg plemiškega priimka združeval skupni zanos – ljubezen do narave in urejenosti.

Sežana se nahaja v neposredni bližini Trsta in prav ta lega je nekdaj vabila tržaške družine, da so si tu gradile letne rezidence z vrtovi. Med njimi je bila tudi grška trgovska družina Scaramangà. Leta 1848 je Giovanni Scaramangà di Hiccolo Cavaliere, s častnim pridevkom Altomonte, v severovzhodnem delu mesta kupil posest in na njej zgradil vilo Mirasasso (občudovalec kamna) kot protiutež tržaškemu gradu Miramare (občudovalec morja). V naslednjih letih je dokupoval majhne kmečke parcele in ob vili pričel z urejanjem vrta po merilih tedanjih italijanskih meščanskih vrtov.